Oznaka: naturopatska medicina

Kaj je človekova prirojena pravica? ZDRAVJE!
Vendar se včasih na naši življenjski poti pojavijo t.i. bolezenski simptomi, s katerimi nam telo želi povedati ”Hej, nekaj je treba spremeniti”. Seveda je bolezen nekaj neprijetnega, zato ljudje iščemo rešitve. Pri meni so se pred nekaj časa pojavili simptomi anksioznosti, ki so eskalirali do takšne mere, da je bilo moteno moje delovanje. Pristop moderne medicine je takojšnje ”gašenje požara” v smislu zadušitve simptomov. Sledila je kemoterapija (vsa t.i. ”zdravila” so kemikalije) z antidepresivi, vzporedno pa tudi psihoterapija. Seveda mi je to pomagalo, vendar sem imel občutek kot da me samo drži nad vodo, sicer pa kakšnih večjih napredkov nisem opazil. Ker sem po izobrazbi kemik, gledam na terapevtsko zdravljenje s sintetičnimi kemičnimi pripravki nekoliko drugače. Moderna znanost zelo rada ponuja teorije in rešitve, ki največkrat zadovoljivo delujejo le v kontroliranih pogojih. Pri tako kompleksnem sistemu kot je človek, pa dostikrat niso koristne. Že kar nekaj časa mi je jasno, da današnja farmacija duši simptome bolezni, nikakor pa ne zna odpraviti njenih vzrokov oz. je to sploh ne zanima. Še več, zadušitev enih simptomov običajno izzove pojav drugih. Tako smo dostikrat obsojeni na dolgotrajno (tudi doživljenjsko) kemoterapijo, kar pa je farmacevtski industriji seveda zelo v prid. Moja osebna filozofija me je vodila do tega, da sem se odločil poiskati pomoč pri nekom, ki ima k zdravljenju drugačen pristop. Mnenja sem, da bi bilo treba bolezen, kot odsotnost ravnovesja, obravnavati tudi na bolj subtilnem nivoju, ne pa je ”napadati” samo s kemijo.

Tukaj sem, verjetno ne slučajno, naletel na Matijasa Slivnika iz naturopatskega centra PraNaturas. Že po prvem obisku sem začutil, da mu lahko zaupam. Sedaj po nekaj mesecih najinih srečevanj lahko to samo še potrdim. Matijas je človek odprtega duha in izžareva ogromno pozitivne energije. Na prvi obravnavi sva se pogovorila o mojih šibkostih, katere je še dodatno prepoznal z iridološkim pregledom. Oba sva se strinjala, da moje šibkosti, vključno seveda z anksioznostjo, v glavnem izhajajo iz čustvenega doživljanja, kakor sem se ga naučil tekom svojega življenja. S tem seveda ni nič narobe, saj nas ravno čustva delajo ljudi. Postane pa moteče kadar ne znamo ločiti med tem kdaj nam čustvovanje škoduje in kdaj koristi. V mojem primeru se je Matijas odločil za manualno terapijo, podprto z Bachovimi kapljicami. Hkrati mi je dal nekaj nasvetov kako si lahko z enostavnimi tehnikami in primerno prehrano pomagam tudi sam. Že po prvi manualni terapiji sem občutil kot da se v meni nekaj spreminja. Po manj kot mesecu uživanja Bachovih kapljic pa sem lahko enostavno in brez strahu odložil kemoterapijo z antidepresivi. Ne znam opisati kakšno olajšanje sem občutil, na razpolago pa sem imel tudi dosti več lastne energije. Opazil sem, da se z določenimi situacijami, ki bi me prej pahnile v samodestruktivni čustveni odziv, dosti lažje spoprijemam in zadeve hitreje predelam. Sam že nekaj časa prebiram razno literaturo na temo energijske terapije in drugih naravnih zdravljenj. Z Matijasovim pristopom sem pa dejansko izkusil, da takšno zdravljenje še kako deluje, povrh vsega pa je še neagresivno. Imel sem občutek, da manualna terapija omogoči lažji pretok energije v fizičnem telesu, posledično pa se začnejo zadeve urejevati na bolj subtilnem nivoju. Naj povem, da sem se končno počutil svobodno. Nočem demantirati alopatske medicine, ki je odlična v situacijah kadar je treba zaradi ohranitve človeškega življenja najti hitre rešitve, ki pa so dostikrat, žal, tudi precej agresivne.

Seveda nam sodobna terapevtska medicina po eni strani pomaga, vendar po drugi strani lahko še bolj načenja ravnovesje procesov v našem telesu. Vprašajmo se koliko je stara sodobna medicina; tam nekje 200 let? Od kdaj pa obstaja človek in kako je pristopal k zdravljenju pred medicino, osnovano na znanosti. Po pomoč se je obrnil k naravi, kar pomeni, da jo je bolj spoštoval kot danes. Poleg tega je dosti bolj zaupal svojemu telesu in prirojenim samozdravilskim sposobnostim. Sodobna znanost pa nam govori, da nas edino ona lahko reši, da brez nje težko shajamo. Zakaj? Da se znanstveniki lahko hvalijo s takšnimi in drugačnimi teorijami, ki jih najraje postavljajo tako, da jih ljudje sploh ne razumejo? In potem nam prodajajo svoje rešitve, ki nam jih predstavijo kot najboljše, če ne že kot edino resnico. Tukaj nikakor nočem povedati, da ne podpiram znanosti. Seveda jo, saj sem tudi sam že 20 let v znanstveno-raziskovalnih vodah. Želim pa si, da bi bila znanost nekaj resnično koristnega, ne pa hvalisanje in dostikrat zavajanje ljudi. Kot kemik znam prepoznati tudi škodljivost kemije in se nikakor ne strinjam s tem, da jo ljudje brez premisleka in vsepovprek uporabljajo. Je pa res, da kemija deluje takoj, kar sodobnemu človeku ustreza, saj živimo v družbi z instant rešitvami. Vendar se ne zavedamo, da je delovanje kemije dostikrat nespecifično in povezano s kar nekaj stranskimi učinki. Iz tega razloga zelo podpiram naravni pristop k zdravljenju, s čim manj kemičnimi pripravki, ki so rezultat človeških rok. Verjamem, da nam naturopatija lahko tukaj zelo pomaga. Želel bi si, da bi zdravljenje potekalo kot sodelovanje uradne medicine in ostalih, kot radi pravijo, alternativnih metod. Čeprav je po mojem mnenju ravno uradna medicina tista, ki je alternativna.

Za konec naj povem, da je Matijas človek z velikim srcem in odličen sogovorec, tako da se vsakega obiska v njegovem naturopatskem centru veselim. Po vsaki manualni terapiji imam občutek kot da um in telo vedno bolje sodelujeta, kar se odraža kot zadovoljstvo oz. notranji mir. Matijas obiskovalcu njegovega centra nikoli ne vsiljuje svojega mnenja, ampak ga pusti, da se sam odloči. Na koncu koncev, vsak človek je sam in čisto sam odgovoren za svoje zdravje. Hvala Matijasu za njegovo, iskreno lahko rečem, plemenito poslanstvo.

prof. dr. Franc Požgan