Včasih pride trenutek, ko mama vstane iz postelje, pa je še bolj utrujena kot zvečer. Ko srce bije prehitro brez razloga, misli bežijo, dih pa ostaja plitek … Podobno čuti tudi marsikateri oče – kot da ni več prostora za lastne potrebe, saj vse gre v službo, otroke, skrbi … In potem pride npr. tisti občutek: “Nič več nimam za dati.”
Temu pravimo tudi izgorelost. Včasih jo spremlja tudi strah – pred prihodnostjo, pred tem, da ne zmoremo, da bomo spet razočarali. To ni samo utrujenost. To je klic telesa in notranjega sveta, da potrebujeta novo ravnotežje.
🌱 Kje začnemo, ko je vsega preveč?
V naravnih terapevtskih pristopih, s katerimi delamo tudi mi, se vedno začne pri osnovah: kako deluje telo, kako kroži energija, kako smo povezani z naravo in zemljo. Vsak človek ima svoje energetske poti, vrtince, ki se lahko z leti, stresom in skrbmi preprosto izpraznijo ali delajo neuskaljeno … In ko tam ni več pretoka, ko začne vladati anarhija, se pojavijo simptomi: anksioznost, nespečnost, tiha žalost, utrujenost, fizične težave ipd…
Zato delamo z metodami, ki so podprte z raziskavami – med njimi tudi energetska medicina, usmerjena na obnovo notranjega ravnovesja, delovanje živčnega sistema in nežno aktivacijo telesnih virov samozdravljenja, s pomočjo aktivacije fascij, toplote, zemeljske energije … Tu ne gre za čirule čarule … Gre za to, da telo ve, kako se uravnava – le priložnost mu moramo dati.
🍃 Kaj to pomeni v praksi?
pomagajo telesu, da se spet poveže z zemeljsko energijo – tisto, ki prizemljuje in daje občutek stabilnosti,
spodbujajo notranje tokove energije, ki so potrebni za miren um in spočito telo,
podpirajo živčni sistem, da iz stanja stalnega boja ali bega preide v občutek varnosti in regeneracije.
Nič od tega ni instantno. A že kmalu ko delamo, delujemo v tej smeri, se obuti, da se nekaj premika – boljše spanje, več jasnosti, manj notranjega pritiska, …
Potrebujemo odklop – ne zato, ker je moderno, ampak ker je naravno
V naturopatskem pogledu na zdravje je ena izmed temeljnih resnic ta: človek je del narave. Ko prekinemo stik z njo, počasi izgubljamo tudi stik s seboj. Danes ni redkost, da človek preživi več dni, celo tednov, brez pravega stika z drevesi, zemljo, tišino.
Naši predniki niso poznali izraza “gozdna terapija”, ker je bila bližina narave nekaj samoumevnega. Danes pa postaja to eden od ključev za povrnitev notranjega ravnovesja.
Hoja med drevesi, stik z lesom, svež zrak – vse to dokazano pomirja živčni sistem, umirja srčni utrip, znižuje stresne hormone. Telo začne dihati drugače. In prav to – dih – je še en temelj našega zdravja.
V naši praksi opažamo, da večina ljudi diha površno, prehitro in skoraj nevede zadržuje dih. To ni posledica lenobe, temveč dolgotrajnega stresa, tudi tistega, ki se je začel že, ko smo bili še čisto majhni. Telo je v obrambnem načinu. In prav dihanje je eden najbolj dostopnih, a najmočnejših načinov, kako se vrnemo v stanje notranjega miru.
V naturopatski podpori vključujemo preproste, a zelo učinkovite dihalne tehnike s podorčja funkcionalnega dihanja, ki jih lahko vsak izvaja doma – nekaj minut na dan lahko naredi razliko. Ko dih postane poln, zavesten, se začne tudi življenje polniti z novim občutkom varnosti.
Zato včasih svetujemo nekaj, kar je videti preprosto, a je v resnici zdravilo:
pojdi v gozd, se usedi pod drevo, dihaj. Brez cilja, brez telefona, brez urnika. Samo bodi.
To ni oddih – to je vračanje domov, vase.
Kaj pa izčrpane mame? In očetje?
Za mame, še posebej v obdobju po porodu ali več let intenzivnega materinstva, je pogosto glavni izziv to, da ni prostora za njih. Njihov sistem gre na rezervi, brez polnjenja. Tudi očetje pogosto nosijo težo odgovornosti in se čustveno potisnejo v ozadje.
Zato pri nas ne delamo samo na fizični podpori, ampak tudi na tem, da ponovno vzpostavimo občutek povezanosti z lastnim telesom, potrebami in notranjo močjo. Ko se človek spet “počuti”, se počasi začne vračati občutek varnosti in zaupanja vase.
✨ Nekaj preprostih korakov za vsak dan
Zjutraj: nekaj minut v stiku z naravo – tudi če samo bosi stopite na balkon ali v travo. To pomaga telesu, da se znova umeri.
Dih: globok, zavesten dih trikrat na dan – zares prisoten, iz trebuha. S tem pošljemo telesu signal, da je varno.
Pozornost nase: vsaj ena stvar na dan, ki jo naredite samo zase – brez občutka krivde.
V današnjem svetu, ki od nas zahteva, da vedno delujemo na polno, je morda najbolj pogumno dejanje to, da si dovolimo ustaviti se, prisluhniti in se napolniti. Naš pristop v PraNaturas je usmerjen prav v to: da človeka podpremo celostno – fizično, čustveno, energijsko. Ne popravljamo ljudi – pomagamo jim, da se spomnijo, kdo v resnici so.